V začetku julija me je s prijatelji pot zanesla v Maribor, kjer je letos že šestnajsto leto zapored potekal festival Lent in mesto odel v pisan vrvež dogodkov. Njegov programski list je vsako leto popisan z imeni številnih priznanimi glasbenikov in umetnikov, domačih in tujih. Da vsak najde nekaj po svojem okusu, se organizatorji vedno potrudijo z zanimivim in širokim naborom dogodkov in tako smo se tudi mi znašli sredi Lentovega dogajanja, 9. julija, ko je na Jazzlent odru nastopil odličen malijski glasbenik Habib Koité in njegova zasedba Bamada.
Habib Koité, foto: arhiv Festivala Lent, 2008
Danes je Habib Koité znan po svojem prepoznavnem pan-malijskem pristopu igranja na kitaro, saj v svojem unikatnem načinu združuje različne stile bogate in raznolike malijske glasbene tradicije. Njegova melodika je izredno bogata in prijetna, zahodnemu ušesu pa kaj hitro malo posebna, saj je njegova kitara uglašena v pentatonični lestvici, na odprte strune pa igra, kot bi igral na kemale n'goni – inštrument, ki je značilen za zahodnoafriško področje, predvsem pa za Mali . Večinoma njegov stil igranja bazira na popularnem ritmu 'danssa', ki izhaja iz mesta Keyes - od tam namreč izvirajo korenine njegove družine in Khassonké griotov, ki jim pripada tudi Habib. Rodil se je pred petdesetimi leti v senegalskem mestu Thiès, kjer je delal njegov oče, kmalu po njegovem rojstvu pa se je družina preselila v domačo malijsko prestolnico Bamako, kjer je preživljal otroštvo in preko svojih staršev prišel v stik z inštrumenti in glasbo. Kljub temu, da je bil rojen v griot družini, je šele kasneje začel svojo glasbeno pot na kateri je srečal svojega učitelja Khalilouja Traoréja - veterana legendarnega afro-kubanskega benda Maravillas du Mali. Po njem je Habib prevzel tudi nekaj jazz, blues in flamenko pridiha, ki ga zaznamo v njegovi glasbi.
Leta 1988 je formiral zasedbo Bamada, ki ga spremlja še danes in je z njim nastopila tudi v Mariboru. V njej ustvarjajo, danes 76-letni Kélétigui Diabaté, spoštovan malijski glasbenik in virtuoz na balafonu in violini; Souleymane Ann na drum-setu, kalabašu in back-vokalu; le-tega prispeva tudi Abdoul Wahab Berthé, ki igra bas kitaro in kemale n'goni; na dundunu, karinjanu in tami jih spremlja energični Mahamadou Koné, ki nas je v Mariboru nadvse navdušil s svojim neverjetnim igranjem na tamo, ko je s solističnimi parti na odru dvigoval energijo med glasbeniki in v občinstvu; kot zadnji, a nikakor najmanj pomemben, pa zasedbo zaključuje simpatičen kitarist Boubacar Sidibé, ki poleg back-vokala prijetno začini zvok tudi z ustno harmoniko.
Ena njihovih prvih uspešnic je davnega leta '91 posneta in danes še vedno zelo priljubljena 'Cigarette Abana' s katero so nas prijetno presenetili v odličnem bis-u. Uvrščena je na njihov prvi studijski album 'Muso Ko', ki je izšel 1995. leta. Ta pesem je, skupaj s pesmijo 'Nanalé' - prav tako s prvega albuma, Habiba in Bamado pripeljala do zmage na natečaju Radia France za 'International Discoveries Prize'. S tem so se jim odprla vrata turnej izven Afrike in tako od leta 1994 neumorno koncertirajo po celem svetu. Že prvi album je bil izredno uspešen in pozitivno sprejet, kar dokazuje uvrstitev na tretje mesto Evropske World Music lestvice, njihova naslednja albuma 'Ma Ya' iz leta 1998, s katerim je na isti lestvici kraljeval na vrhu kar tri mesece, ter kasnejši 'Baro', posnet leta 2001, (za distribucijo obeh je poskrbela priljubljena založba Putumayo World Music), pa sta uspeh potrdila tudi v Združenih državah Amerike. Takrat je kitarski virtuoz in pevec Habib Koité postal eden najuspešnejših malijskih glasbenikov in se tako pridružil prvi vrsti ''glasbenih glasnikov'' malijske kulture (in zahodnoafriške kulture nasploh), v kateri lahko danes naštejemo imena kot so Salif Keita, Rokia Traoré, Ali Farka Touré, Ami Koϊta, Baba Sissoko, Ballaké Sissoko, Toumani Diabaté in številni drugi.
Po šest-letnem obdobju koncertiranja na svetovnih odrih in raznih festivalih so lanskega leta presenetili z novim studijskim albumom 'Afriki' ('Afrika' v malijskem bambara jeziku), ki se zvočno fokusira na malijsko glasbeno izročilo in se ozira nazaj v tradicijo, medtem ko se z besedili večinoma obrača na današnjo malijsko ljudstvo in predvsem mladino, v upanju da v svoji rodni deželi ponovno vzbudi interes in vero v tradicijo in pozitiven pogled na življenje v revni a na drugačen način bogati Afriki. Tako, na primer, v angažirani naslovni pesmi 'Africa', ki jo v latino pridihu popestri pihalna zasedba s saksofonistom Pee Wee Ellisom na čelu, poziva afričane, naj se raje posvetijo razvoju lastne države, kot pa begu v zahodni svet in njegovim praznim obljubam pomoči. Spet v drugi pesmi, 'Barra', v kateri na albumu s tradicionalno violino (sokou) gostuje Hassy Sarré, ki je nastopal tudi s pokojnima Alijem Farko Touréjem in Afelom Boucoumom, nagovarja svoje ljudstvo naj s koristnim delom skupaj zgradi boljšo prihodnost Afrike. Na albumu, ki so ga v celoti predstavili na mariborskem koncertu, lahko slišimo še druge številne goste. Ena od prijetnih novosti so ženski back-vokali, ki jih na njegovih albumih do sedaj ni bilo zaslediti. Na koncertu jih na žalost nismo imeli priložnosti slišati, na albumu pa odlično popestrijo pesem 'Namania' in 'N'Teri'. V pesmi 'Nta Dima', ki se nanaša na tradicijo malijske poroke, zatrobijo rogovi antilop, stari tradicionalni malijski inštrument, katerega zvok želi Habib ponovno obuditi skupaj z izumirajočim glasbenim izražanjem prednikov. Za zanimivi starodavni zvok rogov, perkusij in vokalov so poskrbeli Troupe de Benkadi de Koutiala. Svoj prispevek je na albumu prispevala tudi nova vzhajajoča zvezda zahodne Afrike, imenitna pevka Dobet Gnahoré iz Slonokoščene obale, ki pa ni prepevala, ampak je v pesmi 'Mali Ba' odigrala tradicionalni inštrument imenovan hudu. Na albumu najdemo tudi simpatično ljubezensko pesem 'Fimani', katere melodija je priljubljen malijski napev in pesem 'N'ba', ki je posvečena osebi, katere besede in modrosti so že od nekdaj vodile njegovo življenje - Habibivi materi, ki je bila, že za časa svojega življenja, zelo spoštovana kot griot. V pesmi 'Massaké' pokritizira malijsko mladino in njihove starše, ter vzgojo brez vrednot, pomen trdne družine in njeno vlogo v družbi pa poudari tudi z lahkotno pesmijo 'N'tesse'. Album na koncu več kot primerno zaključi inštrumentalna pesem 'Titati', kjer Bamadin frontman in umetniški vodja odigra umirjen in prelep kitarski solo. O kvaliteti zadnjega albuma in njihove glasbe nasploh, priča tudi dejstvo, da te, kljub nerazumevanju besedil in njihovih poant, prevzameta izredno lepa melodika, s Habibovo kitaro na čelu, ki jo izvrstno dopolnjuje zvok balafona, odlikujeta pa ga tudi polnost in hkrati čistost zvoka, ki ima občutek mehkobe, za kar je verjetno zaslužen tudi Habibov prijeten in topel glas. Moram reči, da ob poslušanju še nisem začutila potrebe, da bi katero od pesmi preskočila (se pa večkrat zgodi, da pritisnem tipko replay), saj se dinamika od aranžmaja do aranžmaja več ali manj spreminja, se pa niti eden ne odmakne toliko, da bi 'štrlel' iz konteksta.
Z albumom 'Afriki' so Habib Koité in Bamada obeležili še en uspeh, saj velja za odlično glasbeno stvaritev in zagotovo enega njihovih boljših (če ne kar najboljšega), ko pa ga slišiš v živo v dve-urnem koncertnem paketu z nekaterimi starimi uspešnicami s prejšnjih albumov, kot so 'Cigarette Abana', 'Wassiye', 'I Mada', 'Saramaya' in druge, v prijetnem in intimnem ambientu Jazzlent odra, je užitek več kot zagotovljen. ''Adijo pamet! Hud koncert!'' je bil tokrat kar pogost komentar med vožnjo domov in res je, bil je eden tistih posebnih, ki te domov pospremijo z zadovoljstvom in pozitivno energijo. Zatorej, hvala Habibu in Bamadi za odličen večer in prijateljem za dobro družbo! :)
Habib Koité & Bamada: Afriki
2007, Založba Cumbancha / Contre-Jour
